Ko v pisarni hkrati ne delajo internet, tiskalnik in dostop do dokumentov, se hitro ustavi več kot le en računalnik. Dober primer postavitve omrežja zato ni risba kablov na steni, ampak načrt, po katerem ljudje normalno delajo tudi takrat, ko je v prostoru veliko naprav, obiskovalcev in občutljivih podatkov.

Predstavljajmo si računovodski biro z dvanajstimi zaposlenimi v Ljubljani. Uporabljajo prenosnike, dva omrežna tiskalnika, skupni strežnik ali NAS za dokumente, računovodski program v oblaku, IP-telefone in brezžično omrežje za mobilne naprave. Občasno pridejo stranke, ki potrebujejo dostop do gostujočega Wi-Fi-ja. Takšna pisarna ne potrebuje podatkovnega centra, potrebuje pa omrežje, ki je pregledno, varno in enostavno za vzdrževanje.

Primer postavitve omrežja od priključka do delovne mize

Osnova je poslovni internetni priključek ponudnika. Modem oziroma naprava ponudnika naj ne prevzema vseh nalog v omrežju, če za to ni primerna. Za njim je smiselno namestiti poslovni usmerjevalnik oziroma požarni zid. Ta ureja dostop do interneta, povezuje notranje omrežje, omogoča varen oddaljeni dostop in nadzira promet med posameznimi deli omrežja.

Za usmerjevalnikom stoji stikalo. Pri pisarni z več kot nekaj napravami se praviloma izplača upravljano gigabitno stikalo, saj omogoča razdelitev omrežja na ločene segmente, pregled nad priključenimi napravami in lažje odkrivanje napak. Če dostopne točke in telefoni dobivajo napajanje po omrežnem kablu, naj bo stikalo PoE. Tako za vsako napravo ne potrebujete dodatnega električnega adapterja in vtičnice.

Iz stikala se z mrežnimi kabli povežejo delovne mize, tiskalniki, dostopne točke, strežnik ali NAS ter morebitne kamere in telefoni. Kabli naj se zaključijo v komunikacijski omarici oziroma na patch panelu, ne v prepletu pod mizami. To ni le estetsko vprašanje. Ko je treba zamenjati napravo ali poiskati prekinjen kabel, urejena označitev prihrani veliko časa.

V takem primeru bi bila postavitev približno takšna: internetni priključek vodi v požarni zid, iz njega v PoE stikalo, od tam pa po ločenih povezavah do delovnih mest, dostopnih točk, tiskalnikov in shrambe podatkov. Brezžični dostopni točki sta nameščeni tam, kjer dejansko pokrivata pisarno, ne nujno tam, kjer je najbližja vtičnica. Pri dveh prostorih in sejni sobi je pogosto boljša rešitev z dvema pravilno postavljenima dostopnima točkama kot en zelo zmogljiv usmerjevalnik v kotu.

Zakaj domači Wi-Fi usmerjevalnik pogosto ni dovolj

Domači usmerjevalnik je lahko povsem uporaben za eno družino in nekaj naprav. V pisarni pa se hitro pojavijo omejitve: več uporabnikov, videoklici, gostje, tiskanje, skupne datoteke in zahteva po zanesljivem dostopu od doma. Težava običajno ni v tem, da internetna povezava nima dovolj hitrosti, ampak da naprava ne zna dobro upravljati več hkratnih povezav ali pa je brezžični signal slabo razporejen.

Poslovna rešitev omogoča tudi, da se okvara ene dostopne točke ne spremeni v prekinitev celotnega omrežja. Dostopno točko lahko zamenjamo, nastavitve pa ostanejo dokumentirane in jih je mogoče hitro ponovno naložiti. To je pomembno predvsem za podjetja, kjer ura nedelovanja pomeni izgubljene klice, neizdane račune ali zamujeno delo.

Omrežje naj ne bo ena sama odprta soba

Vse naprave ne sodijo v isti del omrežja. Računalniki zaposlenih imajo drugačne potrebe in pravice kot gostje, tiskalniki, kamere ali pametni televizor v sejni sobi. Ločitev z VLAN-i oziroma omrežnimi segmenti prepreči, da bi se gostujoča naprava prosto povezovala do poslovnih dokumentov ali da bi težava na eni napravi vplivala na vse ostale.

Za opisano pisarno so smiselni vsaj štirje ločeni segmenti:

• omrežje za računalnike zaposlenih in dostop do poslovnih virov;
• ločeno omrežje za strežnik oziroma NAS in varnostne kopije;
• omrežje za tiskalnike, telefone, kamere in druge tehnične naprave;
• gostujoči Wi-Fi, ki omogoča internet, ne pa dostopa do notranjih naprav.

Takšna razdelitev ne pomeni, da bo vsak zaposleni pri delu občutil več zapletenosti. Nasprotno: uporabnik se prijavi v pravilno brezžično omrežje ali priključi kabel, pravila v ozadju pa določijo, do česa lahko dostopa. Za administratorja je to precej varnejše in preglednejše kot skupno geslo za vse naprave.

Wi-Fi se načrtuje po prostoru, ne po občutku

Brezžično omrežje je pogosto prvi del sistema, nad katerim se uporabniki pritožijo. Signal je lahko videti dober, povezava pa vseeno prekinja med videoklicem. Razlogi so različni: armiranobetonske stene, kovinske omare, sosednja omrežja, napačno izbrani kanali ali dostopna točka, ki jo je nekdo skril v omaro.

Pred namestitvijo je treba oceniti tloris, število uporabnikov in način dela. V pisarni, kjer zaposleni večinoma sedijo za mizami, je prioriteta stabilnost. V skladišču ali lokalu pa sta pomembni še pokritost med premikanjem in odpornost na motnje. Dostopne točke naj bodo povezane s kablom. Repetitorji in mesh sistemi brez kabelske povezave so lahko koristni doma ali kot začasna rešitev, v poslovnem okolju pa pogosto zmanjšajo zmogljivost in otežijo iskanje napak.

Geslo za Wi-Fi naj ne bo staro več let in zapisano na listku ob recepciji. Za zaposlene je bolje uporabiti ločeno, dovolj močno prijavo, za goste pa posebno omrežje z lastnim geslom. Kjer je to smiselno, se lahko dostop gostov časovno omeji.

Varnost ni samo antivirus na računalniku

Najpogostejša napačna predstava je, da požarni zid samodejno reši vse varnostne težave. Pomaga, vendar je le en del zaščite. Dobro urejeno omrežje vključuje redne posodobitve usmerjevalnika, dostopnih točk in stikal, močna skrbniška gesla, omejen dostop do nastavitev ter izklop storitev, ki jih podjetje ne uporablja.

Posebno pozornost zahteva oddaljeno delo. Zaposleni naj se do poslovnih virov ne povezujejo z neposredno odprtim oddaljenim namizjem prek interneta. Veliko varnejša rešitev je VPN z večfaktorsko prijavo, nato pa dostop samo do potrebnih sistemov. Tudi tukaj velja načelo najmanjših pravic: računovodja ne potrebuje enakih skrbniških pooblastil kot oseba, ki vzdržuje informacijsko okolje.

Pomembna je še dokumentacija. Zapisani naj bodo podatki o opremi, povezavah, naslovih naprav, segmentih omrežja, licencah in odgovorni osebi. Če dokumentacije ni, je vsak poseg dražji, ker se začne z ugibanjem. Gesla se ne zapisujejo v običajno preglednico, temveč hranijo v primernem upravljalniku gesel z urejenimi dostopi.

Varnostne kopije morajo živeti zunaj glavnega omrežja

NAS ali strežnik v pisarni ni sam po sebi varnostna kopija. Če so izvirne datoteke in kopija na isti napravi, jih lahko hkrati prizadene okvara diska, kraja, požar ali izsiljevalski virus. Smiseln pristop temelji na več kopijah podatkov, na različnih medijih, pri čemer je vsaj ena kopija shranjena zunaj pisarne ali ločena od vsakodnevnega dostopa.

V praksi to lahko pomeni dnevno kopijo na lokalno napravo, dodatno šifrirano kopijo v oddaljeno lokacijo in redno preverjanje, ali je podatke res mogoče obnoviti. Zadnji del je pogosto spregledan. Sistem lahko mesece uspešno javlja, da je kopiranje končano, nato pa ob obnovi ugotovite, da datoteke niso uporabne ali da manjkajo ključne baze.

Napajanje je prav tako del načrta. Usmerjevalnik, stikalo, NAS in po potrebi dostopne točke naj bodo priključeni na UPS. Ta pri kratkem izpadu elektrike prepreči nenaden izklop naprav in omogoči varen zaključek dela. UPS ne nadomesti generatorja, je pa za manjšo pisarno cenovno razumna zaščita pred pogostimi kratkimi prekinitvami.

Kako poteka postavitev brez nepotrebnega ugibanja

Dobra izvedba se začne z ogledom oziroma jasnim popisom stanja. Treba je vedeti, koliko je uporabnikov, katere naprave so stalno priključene, kje so delovna mesta, ali obstajajo posebni programi in kdo potrebuje oddaljeni dostop. Pri selitvi pisarne se to opravi pred vselitvijo, saj je takrat bistveno lažje urediti kabelske poti in komunikacijsko omarico.

Nato sledi načrt opreme in segmentov, namestitev, konfiguracija ter testiranje. Test ne pomeni samo preverjanja, ali se odpre spletna stran. Preveriti je treba tiskanje, dostop do datotek, videoklice, gostujoče omrežje, varnostne kopije, preklop po izpadu elektrike in oddaljeno povezavo. Šele nato je sistem pripravljen za vsakodnevno delo.

Po postavitvi mora podjetje dobiti razumljivo predajo: kaj je nameščeno, kdo ima dostop, kam se pokliče ob težavi in kaj se redno vzdržuje. Za manjša podjetja je pogosto najbolj praktično pogodbeno IT vzdrževanje, saj se posodobitve, nadzor in manjše težave rešujejo sproti, ne šele ob večjem izpadu.

Če se omrežje postavlja na novo ali se v pisarni ponavljajo počasne povezave, prekinjanje Wi-Fi-ja in težave s tiskalniki, ni treba menjati vse opreme na slepo. Najprej je smiselno ugotoviti, kje je ozko grlo. PIARA lahko preveri obstoječe stanje, predlaga rešitev glede na dejansko delo v podjetju in poskrbi, da omrežje ostane razumljivo tudi po končani namestitvi.

Dobro omrežje se največkrat opazi prav po tem, da ga ne opazite. Ljudje odprejo dokument, opravijo klic, natisnejo pogodbo in nadaljujejo delo, brez iskanja kabla, ponovnega zagona usmerjevalnika ali skrbi, kdo ima dostop do podatkov.